Tkane vrečke (znane tudi kot »vrečke iz kačje- kože«) so plastične embalažne vrečke iz polipropilena (PP) ali polietilena (PE). V domači državi je polipropilen primarni material, zaradi česar so izdelki debeli in togi na otip; mednarodno je polietilen pogostejši, saj je odporen na nizke temperature, kisline in alkalije. Proizvodni proces vključuje taljenje in ekstrudiranje surovine, njeno raztezanje v ravne trakove in njihovo nato tkanje. Strukturno so razvrščene kot vrečke »dva-v-enem« ali »tri-v-enem«; slogi šivanja vključujejo šivano-dno in šivane-stranske-in-spodnje vrečke s širinami od 450 do 700 mm. V skladu z nacionalnim standardom GB/T8946-1998 je gostota določena s številom preje osnove in votka, pri čemer je skupni standard 36×36 preje na 10 cm². Ti izdelki se pogosto uporabljajo za pakiranje cementa (domača letna poraba je približno 6 milijard vreč, kar predstavlja 85 % porabe), krmo za živali, kemične surovine in zaloge za nadzor poplav, pa tudi v geotehnični gradnji, pakiranju hrane in začasnih logističnih objektih. Na podlagi politik varstva okolja bo do konca leta 2025 uporaba nerazgradljivih plastičnih tkanih vrečk prepovedana na poštnih in hitrih dostavnih mestih po vsej državi, kar je poteza, ki spodbuja industrijo k razgradljivim materialom in pospešuje razvoj tehnologij recikliranja.
